V Rimu sem naletela še na eno posebnost: kolone in čakalne vrste. Povsod se čaka. Res, da smo tega krivi predvsem obiskovalci, turisti, ki povečujemo število uporabnikov mesta (Rim ima sam po sebi več kot 2.500.000 prebivalcev), ampak hudiča, no: Če pride na dan rimski Kolosej pogledat 5000 ljudi, dajte vendar uredit vstop z več strani, z več blagajnami, z enostavno hitrejšim pretokom. Na vsaki znamentosti, kjer je vstopnina, se čaka, na vsakem okencu, kjer je treba kaj kupit, je vrsta. Zgodilo se mi je, da sem na poti na drug konec Rima (beri: v Vatikan), morala presedat na glavnem štacjonu tako imenovanem Roma Termini. Bila je sreda. Ko sem bila že tam, sem se odločila, da si kupim karto za sobotno vrnitev v Slovenijo. Prišla sem na okenček, ki je bil označen z znakom Trenitalia in pisalo je, da prodajajo karte za vlak. Tam je seveda že bila kooooloooonaaaa. Ni problema, sem si rekla, saj imam čas. Čakala sem eno uro, prišla na vrsto – mimogrede, gospodični se ni niti sanjalo kako se napiše LJUBLJANA. Ob sobotah vozi samo en vlak do Ljubljane in to skozi Benetke. Povedala mi je ceno, pristala sem, da jo plačam. Nato mi v polomljeni angleščini – Italijani govorijo simpatično angleščino, ki ima ritem italijanskega jezika in je polna 'jev in na koncu razvlečenih besed: »Ou, aj kan't giva juuuuu aaaa tiket. Sori. Juuuuu aaaa heva toooo go on diiiii ader saJd'.« »Where?« »Juuuu đast go deeeer, juuuul see buK' šoP'.« In sem šla … on diiii ader saJd', kar je pomenilo deset minut hoje, ker ta postaja je ogromna. Našla sem buK' šoP' in nasproti le-te morje okenc Treniitalia, kjer je bilo tudi morje čakajočih. Pravzaprav to ni bilo morje, to je bila široka reka. Vse skupaj je bilo podobno delti zelo počasi premikajoče se tropske reke, pregrete, polne smrdljivih hlapov in neznanih živalskih vrst, speljane okoli stebričkov, v štirinajst ovinkov. Cilj gomazeče množice pa je bil kupit karto in se odpeljat čim dlje stran od te postaje. Da bi čakala še uro in pol?!? Ne bom. Ciao! Raje sem odšla v Vatikan, kjer sem ... spet čakala. Za karto pa sem se odločila, da si jo bom kupila v soboto zjutraj, na dan odhoda. V soboto je bila gužva manjša. Mogoče zato, ker so vsi odšli na vlak iz Venecie v Ljubljano - zmanjkalo je namreč prostih sedežev. Ostala sem brez! Zasilna rešitev: z vlakom v Trieste. Kar niti ni tako slabo: karta je cenejša, pa še našla sem prijazno žrtev, ki me je prišla iskat. Hvala, hvala. To je bil luksus, že zato, ker mi ni bilo treba več ČAKAT.
Ko pa smo se pripeljali v Trieste, priznam, da sem s hrepenečim srcem pomislila: Ah, ko bil bil Trst naš, bi bila zdaj že doma.