V Rimu sem naletela še na eno posebnost: kolone in čakalne vrste. Povsod se čaka. Res, da smo tega krivi predvsem obiskovalci, turisti, ki povečujemo število uporabnikov mesta (Rim ima sam po sebi več kot 2.500.000 prebivalcev), ampak hudiča, no: Če pride na dan rimski Kolosej pogledat 5000 ljudi, dajte vendar uredit vstop z več strani, z več blagajnami, z enostavno hitrejšim pretokom. Na vsaki znamentosti, kjer je vstopnina, se čaka, na vsakem okencu, kjer je treba kaj kupit, je vrsta. Zgodilo se mi je, da sem na poti na drug konec Rima (beri: v Vatikan), morala presedat na glavnem štacjonu tako imenovanem Roma Termini. Bila je sreda. Ko sem bila že tam, sem se odločila, da si kupim karto za sobotno vrnitev v Slovenijo. Prišla sem na okenček, ki je bil označen z znakom Trenitalia in pisalo je, da prodajajo karte za vlak. Tam je seveda že bila kooooloooonaaaa. Ni problema, sem si rekla, saj imam čas. Čakala sem eno uro, prišla na vrsto – mimogrede, gospodični se ni niti sanjalo kako se napiše LJUBLJANA. Ob sobotah vozi samo en vlak do Ljubljane in to skozi Benetke. Povedala mi je ceno, pristala sem, da jo plačam. Nato mi v polomljeni angleščini – Italijani govorijo simpatično angleščino, ki ima ritem italijanskega jezika in je polna 'jev in na koncu razvlečenih besed: »Ou, aj kan't giva juuuuu aaaa tiket. Sori. Juuuuu aaaa heva toooo go on diiiii ader saJd'.« »Where?« »Juuuu đast go deeeer, juuuul see buK' šoP'.« In sem šla … on diiii ader saJd', kar je pomenilo deset minut hoje, ker ta postaja je ogromna. Našla sem buK' šoP' in nasproti le-te morje okenc Treniitalia, kjer je bilo tudi morje čakajočih. Pravzaprav to ni bilo morje, to je bila široka reka. Vse skupaj je bilo podobno delti zelo počasi premikajoče se tropske reke, pregrete, polne smrdljivih hlapov in neznanih živalskih vrst, speljane okoli stebričkov, v štirinajst ovinkov. Cilj gomazeče množice pa je bil kupit karto in se odpeljat čim dlje stran od te postaje. Da bi čakala še uro in pol?!? Ne bom. Ciao! Raje sem odšla v Vatikan, kjer sem ... spet čakala. Za karto pa sem se odločila, da si jo bom kupila v soboto zjutraj, na dan odhoda. V soboto je bila gužva manjša. Mogoče zato, ker so vsi odšli na vlak iz Venecie v Ljubljano - zmanjkalo je namreč prostih sedežev. Ostala sem brez! Zasilna rešitev: z vlakom v Trieste. Kar niti ni tako slabo: karta je cenejša, pa še našla sem prijazno žrtev, ki me je prišla iskat. Hvala, hvala. To je bil luksus, že zato, ker mi ni bilo treba več ČAKAT.
Ko pa smo se pripeljali v Trieste, priznam, da sem s hrepenečim srcem pomislila: Ah, ko bil bil Trst naš, bi bila zdaj že doma.

 

38 stopinj, gost in hrupen promet, starodavne zgradbe na vsakem koraku, moški s populjenimi obrvmi in z razprtimi srajcami, ženske v visokih petah, živahno popevajoč jezik, pozdravljanje na ulici, poljub na obe lici, špageti Amatriciana, tramvaj, turisti, berači ... To so prvi vtisi iz Rima. Moje bivanje tukaj se je prevesilo v drugo polovico. Začelo se je s 50 kilskim nahrbtnikom. Ko mi je na tla padla karta za metro, in sem jo z vso to težo poskušala pobrat, sem začutila, da je to napredna verzija fitnesa - kvihtanje! Skoraj sesedla sem se. Zato ni čudno, da se mi je soba s sostanovalko a brez kopalnice v penzionu zdela božanska, takoj ko sem uspela snet s sebe vso navlako. In sedaj sem tukaj. Lucia a Roma. Ob dopoldnevih se grem turistko. Tako posebno, ki je pripravljena v največji vročini, na soncu ob poldne, vsa spoštljiva stati v vrsti, da si lahko ogleda Baziliko sv. Petra v Vatikanu, nato pa ob treh popoldne na glas preklinja nad čakanjem še v vrsti za ogled vatikanskega muzeja (sikstinska kapela naj kar lepo tam počaka kjer je, pridem drugič). Tako turistko, ki gre v Rimu, v tem mestu polnem zanamenitosti, znanem tudi po kulinariki in italijanski »pasta«, na prvo večerjo v indijsko restavracijo (jedla sem Murgh dal ke sath – ne znam niti izgovorit, ma pojedla sem pa vse, njami!). Kot turistka bi bila res lahko zelo opazna, če ne bi bilo okrog mene vse polno okroglih američanov z nogavicami v sandalih, majhnih  japoncev z dežniki v jatah ali rožnato zapečenih skandinavcev. Tako pa se odlično pomešam v množico, popoldne pa se iz turistke čudežno spremenim v slušateljico, udeleženko ali študentko, kakor hočete. V simpatičnem studiu, skoraj majhnem gledališču sodelujem na igralskem seminarju. Ker je zasedba prisotnih pestro internacionalna, poteka v angleščini in italijanščini. Tam sem in opazujem, srkam novo znanje in nove izkušnje, spoznavam nove ljudi in tudi sebe.  Moja najpogostejša misel je: »Mater je vroče!« Zakaj je vroče, o tem pa drugič. U, pa da ne pozabim: fitnes trener Dejan mi ni dovolil odhoda v Rim, dokler s seboj nisem spakirala elastike in spiska vaj, ki jih bom redno delala (od tod torej 50 kil teže v nahrbtniku!). Ker sem pridna in vestna, sem jih danes tudi izvedla! Prvič, ampak ne bodimo malenkostni. O količinah tekočine, ki zapusti telo ob gibanju v temperaturi 38 stopinj, raje ne bom izgubljala besed. Aiuto!


Želja po gibanju: toliko kilometrov že dolgo nisem prehodila!
Priljubljenost fitnesa: miruje
Napredek: opekline po vratu se že spreminjajo v zagorelost

Naj vas naslov ne zavede. Nič slabega se mi ni zgodilo na fitnesu. Z menoj nič narobe. No, pravzaprav je marsikaj narobe ... Ampak lepo po vrsti. Fitnes trener Dejan mi je po nekaj najinih nategovalnih seansah – ni on nategoval mene, ampak sem se jaz nategovala na fitnes mašinah, on je pa samo gledal, vojer! – rekel: »Fuks.« »Ha?«, sem rekla in si mislila aha-spet-ena-naporna-in-neizvedljiva-vaja-za-ubijmo-lucijo. Pa mi je bleščeče razložil: »Dr. Fuks je fizioterapevt, ki te bo pregledal. To je zato, da vidim, če bo treba pri nadaljni vadbi pri krepitvi in obremenjevanju kakšnih mišic ali sklepov paziti, da ne bi česa še bolj poškodovali.« Jasno je bilo, da misli, da sem že poškodovana. Jaz?! Jaz sem vendar brez napake! Ampak sva vseeno šla. Tam so me položili na masersko mizo, na trebuh in me obložili z nečim toplim in težkih. Da se mi mišece segrejejo, so rekli.  Tako sem ležala na mizi, z obrazom v luknji in opazovala podvozje mize. Drugega mi tako ali tako ni preostalo, tiste tople zadeve so bile res težke.Trener mi je, dobesedno stal ob strani. Nato pa je prišel dr. Fuks. Umaknil je grelce, me potipal po vratu in potem se je začelo: »Vrat imate nagnjen naprej, zamaknjen v levo, zgornji del pa je nenaravno upognjen nazaj. Zaradi tega imate desno ramo preveč naprej,se kdaj zaletite z roko v kakšen predmet? Ja, to je razlog. Leva vratna žila ima slabši pretok. To je tudi razlog zakaj ste pogosto utrujeni ...« Če skrajšam, tega taksta je bilo toliko, da si ga nisem niti zapomnila. Imela sem občutek, da bi mi čez par dni odpadla  glava, če ne bi ravno sedaj, ob božji (beri: trenerjevi) pomoči prišla do doktorja! Trener je vse to poslušal in se smehljal. Doktor pa se me je odločil naravnat. Polagal me je v nemogoče položaje in zategoval, pritiskal, lomil, da je pokalo in hrustalo in škrtalo. Ko je bil gotov, sem samo upala, da sem še v enem kosu. Naročil me je, seveda, na še en obisk. Najprej na ultra zvok, da zmehčamo mišice (menda da globinsko sprošča), in še enkrat, da me spet nalomi (še vedno imam glavo na vratu, je pa tokrat je manj bolelo) in še enkrat, in še enkrat ... Kaj naj rečem, obisk dr. Fuksa je bil dobra ideja. Vrat me ne boli več, me pa denarnica.

Želja po gibanju: hm ...
Priljubljenost fitnesa: nespremenjeno
Napredek: vse bolj sem nalomljena

 

Fitnes trener Dejan je prebral moj blog »Jutranja telovadba«! Bila sem presenečena: »Trener očitno zna brati!« No, v resnici me je bolj kot to presenetilo dejstvo, da zaradi moje agresivne komunikacije ni bil užaljen. Ni bilo 'ognja v strehi' (res bi bilo škoda, da tako lep fitnes zgori), niti mi ni napisal protestnega pisma, ni zlezel na drevo, vzel vse igrače s seboj in potem hotel za vedno ostali tam gor. Ne, nič od tega se ni zgodilo. Na naslednji trening je s seboj prinesel BOKSARSKE ROKAVICE! Ha? »Tepla bi se? Na! Zdej pa tolči in spusti napetosti iz sebe. Ti bo prec bolš'.« Sem si mislila: »Aha, od tu ta stalni nasmešek, on je očitno zen-fitnes-trener.Tudi prav.« Nataknila sem si rokavice in sva začela. Jaz butam, on sprejema. Leva-desna-leva-desna. Leva-leva-desna. Desna-desna-leva. Pa trije udarci z eno roko, pa trije z drugo. Pa direkt, kroše, zakrivaj obraz z drugo ... Celi gibi, ne steguj sklepov do konca ... Koncentriraj se na tarčo in gibanje ... In sem bila že tretjič ta dan presenečena. To je bila namreč prva ura fitnesa, ki je minila, ne da bi to sploh opazila. Do zdaj je bilo vedno: »A bo kmalu konc? Pa kolk še? Ne morem veeeč!« Tokrat pa nobenega pritoževanja, samo koncentracija na tarčo, gibe in ritem udarcev. Tup-tup-tup top-top bam, tup-tup-tup top-top bam, tup-tup-tup top-top bam!  Vsaka čast trenerju Dejanu! Slava mu! Našel mi je popolno sproščanje. Ma kakšna meditacija, kakšna joga! Vrtnarjenje, slikanje, sprehod? Ne. Boksarske rokavice gor in sekaj! Ni čudno, da je Zavec tako miren človek. Kot Dalajlama. Svet sprejema takšnega, kakršen je. Po dvoboju v Stožicah je v zahvalo za podporo oboževalcem rekel: »Slovenija, hvala! Po navadi rečejo v šali: boksarji so neumni. Niso - VI ste neumni! Ampak iskreno hvala, da me vedno znova podprete v tako velikem številu.« A bi mu upali oporekati? Bi mu rekli: »Kdo je neumen?!?! Ne ti men, da sem neumen! A greva ven poračunat, a? A greva ven?« Jaz bi vam odsvetovala. Človek je vendar svetovni prvak. Boks je zakon!


Želja po gibanju: je ni, ampak tepem pa rada.
Priljubljenost fitnesa: raste
Napredek: čas hitreje mineva

 

Težko sem vstala. Osma zjutraj se mi je zdela kot sredi noči. Komaj sem se zvlekla do wc-ja in opravila nujna jutranja opravila: česanje mačke med lulanjem - wierd se sliši, ampak je res - nato hrana in voda za mačko. Potem pa jutranji obred: ko pijem kozarec vode, se delam, da me ta prebuja in danes, seveda, ni delovalo. Ob takšni zaspanosti, neprespanosti, in neprebujenosti zajtrk ni nekaj, na kar bi najprej pomislila. Ampak trener fitnesa je naročil, da moram predno pridem, jesti! In sem šla gledat v hladilnik. Nekaj časa sem stala pred njim in pomislila: "Ne bi bilo slabo, če ga odprem." Luč hladilnika me je obsijala: "Hm ... Sadje. Zmikasno. Z jogurtom. Pa hrustki noter. Ok. Palični mešalnik v elektriko, sadje v posodo. Drrrrrrrrrr. Premalo tekoče. Drrrrrrrr." Prelila sem mešanico v šalico ... hššš-hššš ... tudi hrustki so se znašli notri. Zajamem z žlico ... hrsk-hrsk ... Sobotne priloge še nisem prebrala ... hrsk-hrsk ... koliko je pa ura ... hrsk-hrsk ... Mater, tole je kot žaganje. Prask-prask po dnu šalice. Vstala sem, jedla tudi ... Kaj pa zdaj? Aja, fitnes! Huh. No, pa gremo. Se spravim v avto in se odpeljem. Čutim, da danes ni moj dan. Fitnes trener me čaka nasmejan (kot vedno), zagret (kot vedno), poln entuziazma (kot vedno). Pokaže mi prvo vajo. Ko jo naredi on, zgleda kot vetrič skozi lase, lahkotno, preprosto. Ko sem na vrsti jaz, se lahkotnost spremeni v marš skozi snežne zamete, po dveh ponovitvah ne morem več stati pokonci. Mučim se, švicam, jamram, umiram ... trener pa me gleda, šteje ponovitve, in se prijazno in spodbudno smehlja s perfektnim nasmeškom. Mater, bi ga vžgala po zobeh! Ampak ne morem, danes niso na vrsti roke, danes krepimo noge. "Ti to zmoreš," ga zaslišim in tuhtam če imam dovolj dolgo nogo, da ga usekam z njo. Ampak ura hitro mine. Obisk fitnesa - tretjič - zaključen. Udarec v zobe ostane za naslednjič. Najprej pa me jutri čaka pregled: verjetno je trener zaznal moj "vibro" in me pelje na psihološki test ali kaj takega. Pustimo se presenetit.

Želja po gibanju: 0
Priljubljenost fitnesa: manj kot 0
Napredek: Prišla bom nazaj. (Če to ni vrhunec napredka!)